Portal Pogrebi.info priporoča

Odbor pogrebnih dejavnosti

Soočanje z izgubo

 

Ob smrti bližnjega nastopi žalost. Ta je lahko zelo globoka in ne mine.

Minejo lahko dnevi, meseci in leta a je žalost še vedno tu.

 

Kako se soočiti z izgubo?  Kdo nam pri tem lahko pomaga?

 

V nadaljevanju je nekaj člankov, ki vam bodo morda v pomoč:

 

      (avtorica Neža Žigon, objavljeno v reviji VIVA 2005 )

(avtorica: Petra Urek, društvo Solzice, objavljeno na www.solzice.com)

 

Alternativna razmišljanja:

In kaj je na koncu?  www.horizonresearch.org

 

SOOČANJE Z NEIZOGIBNIM 

(avtorica Neža Žigon, objavljeno v reviji VIVA 2005)

 

 

Ena od najhujših stvari, ki se nam lahko zgodi v življenju, je smrt ljubljene osebe. Splošnega in preverjenega recepta, kako ravnati v takšni situaciji, ni, saj vsakdo žaluje po svoje in toliko časa, kolikor je treba, da bolečina izgube vsaj deloma popusti. Zato tudi ta prispevek ni predpis za učinkovito premagovanje izgube, marveč ponuja samo splošne usmeritve žalujočim in tistim, ki imajo opraviti z žalujočimi.

 

 

OBIČAJNI ODZIVI NA IZGUBO
Vsakdo se na smrt odzove drugače in vsakdo po svoje izraža čustva. Na različnih stopnjah žalovanja se potem, ko posameznik osmisli bolečo izkušnjo in njene posledice, utegne odraziti cela množica odzivov. Največkrat gre za naslednje:


- Zanikanje, otopelost in šok: pogosto je prvi odziv zanikanje stvarnosti smrti, s čimer se žalujoči zaščiti pred intenzivnostjo izgube. Dokaj običajen odziv na smrt bližnjega je tudi otopelost, ki je ne gre zamenjevati s "pomanjkanjem žalosti". Zanikanje in nejevera se bosta zmanjšala, ko žalujoči postopno spozna vpliv izgube nanj in sprejme spremljajoče občutke.


- Depresija: ko se zavemo obsega izgube, utegnemo zapasti v depresijo. Značilni znaki depresije so: motnje hranjenja, nihanje razpoloženja, pomanjkanje energije in koncentracije, samopomilovanje, motnje spanja, silovita jeza na umrlega, brezciljno tavanje naokoli, nepričakovani izbruhi joka, nezainteresiranost za življenje, izčrpanost, primerjanje izgube z izgubami drugih ljudi itn. Depresijo spremljajo tudi občutki osamljenosti, praznine, nemoči, "razpadanja" in izoliranosti.


- Osamljenost: po smrti bližnjega se skoraj gotovo počutimo osamljene in prestrašene; zdi se nam, da brez nje/njega ne bomo zmogli.


- Jeza: jezni smo, ker se počutimo nemočne. Najpogostejša vprašanja se glasi: "Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni?" Jezni smo na "nepoštenost" smrti (zgodila se nam je krivica) in to jezo utegnemo projicirati tudi na druge (nanje utegnemo biti jezni, ker se jim to ni zgodilo). Jeza je tudi posledica občutka zavrženosti, ki izvira iz izgube: "Pustil/a me je samega/samo." Posledično se potem, ko se zavemo jeze, utegne pojaviti občutek krivde zaradi izražanja negativnih čustev in že je tu začarani krog.


- Občutki krivde, ker smo nekaj storili ali pa tega nismo storili, ko je bila oseba še živa. Včasih razmišljamo o tem, kaj bi lahko storili, da bi preprečili izgubo. Obseda nas misel na to, kaj vse bi lahko v preteklosti opravili bolje, in si predstavljamo stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile.

 

Vsi našteti občutki so povsem normalni, dokler ne trajajo predlogo. Do "ozdravljenja" pride, ko izguba postane sestavni del življenjskih izkušenj, ko jo sprejmete in ste se z njenimi posledicami pripravljeni spopasti, ko smrt sprejmete kot sestavni in naravni del življenja. Prej ali slej boste dosegli točko, ko bo spominjanje na umrlega manj boleče in boste začeli bolj optimistično gledati v prihodnost. Izkušnja smrti bo sčasoma postala psihološki proces, ki vam bo tudi v prihodnje olajšal spopadanje s težkimi življenjskimi izkušnjami. In nasprotno: če se izražanju čustev zavestno (ali podzavestno) izogibate oziroma jih minimalizirate in če poskušate z nasilnim "samozdravljenjem" (čezmerno delo, uživanje alkohola ali drog &), bo ta veliko daljša.

 

SMRT STARŠA
Ne glede na starost ali spol sta mama in oče vedno mama in oče. Takoj ko eden od njiju (ali oba) umre, otroke prežame močna, boleča nostalgija, ki jo spremljajo spomini na otroštvo. Pojavi se občutek, da je odšlo vse, kar je oče/mama pomenil v smislu varnosti, družine in zaščite. Prisiljeni ste se spopasti z izgubo starševske ljubezni in pozornosti, ki vam je bila dana in od katere ste bili odvisni, ter z mislijo, da vas nihče ni poznal tako dobro kot prav umrli roditelj.


Ne glede na odnos, ki ste ga imeli z očetom ali mamo, je nujno, da izrazite občutke izgube ter se pogovorite o svojih najpogostejših mislih v zvezi s smrtjo. To lahko storite na več načinov: lahko se, denimo, pogovorite s prijatelji, ki so že izgubili katerega od staršev. Pomembno je, da svojim občutkom dovolite priti na dan. Koristno je tudi odkriti naravo odnosa z umrlim staršem in se osredotočiti na najpomembnejše vidike. Pomaga tudi govorjenje ali pisanje o tem, kako vas je umrli roditelj zaznaval in kako so se ta zaznave razlikovale od vaše zaznave vas samih. Kako je to vplivalo na vas?


Bolečino zaradi izgube starša je mogoče dolgoročno omiliti na več načinov. Morda vas bo pomirilo že to, če boste ohranili fizični spomin nanj nekaj, ker je bilo tesno povezano z njegovim življenjem (ura, glavnik, obleka &). To bo ne le vaš osebni zaklad, temveč oprijemljiv dokaz individualnosti umrlega starša. Pomirja tudi, če se lahko umrlega starša spominjate na poseben način. Lahko denimo naredite "posnetek" spominov, v katerem skupaj z drugimi, ki so mu bili blizu, delite zgodbe, anekdote in druga opazovanja o umrlem. Lahko pišete dnevnik o življenju pokojnega starša, skupaj z njegovimi dosežki, vrednotami, cilji, zgodovino, željami, navadami in z vsem drugim, kar se vam zdi pomembno.


Prej ali slej bo prišel tudi dan, ko boste morali razmisliti o tem, kaj boste obdržali in česa ne; ne le v fizičnem smislu. V spominu lahko ohranite tudi osebne navade, prepričanja, lastnosti, spretnosti in cilje umrlega starša. Kaj od tega bo še naprej počivalo v vas in ob vas? Kaj boste negovali? Kaj vam prinaša veselje ter vzbuja prijetne spomine in kaj je tisto, kar lahko mirno pustite zapisano v zgodovini?

 

SMRTI SE BOJIMO ZARADI:
- strahu pred predčasno prekinitvijo življenjskih dejavnosti;
- njenega vpliva na družinske člane in prijatelje;
- strahu pred tem, da bi umrli nedostojanstveno (npr. da bi nas umetno vzdrževali pri življenju);
- strahu pred tem, da po smrti ni ničesar več.

 

SMRT PARTNERJA
Smrt partnerja je, poleg izgube staršev ali otroka, če do zadnje seveda pride, eden od najbolj travmatičnih dogodkov v življenju. Okrevanje lahko traja od dveh do štirih let ali celo dlje. Sčasoma bolečina sicer popusti, toda vedno bodo obdobja, ki bodo še posebno boleča: obletnice, rojstni dnevi ter druge posebne priložnosti oživijo spomine in okrepijo žalovanje. Enako velja za najljubše pesmi, filme, obiske priljubljenih krajev ...


Ker je biti partner ena od najpomembnejših vlog v življenju, izguba partnerja človeka prisili, da na novo opredeli sebe in svoje vloge. Najti morate nov smisel in fokus življenja ter določiti nove cilje in načine njihovega doseganja. To je težak in včasih strašljiv proces, ki ni boleč samo za žalujočega, temveč tudi za njegovo okolico. Preživeli partner utegne imeti težave pri sprejemanju odločitev, razvije lahko iracionalne strahove (denimo pred temo). Drugi simptomi so pozabljivost, jeza in občutek krivde. Sledijo "sekundarne izgube": vsak partner v gospodinjstvu igra svojo vlogo in smrt enega to spremeni, zato se je treba naučiti novih vlog in nalog.

 

KAKO POMAGAMO STARŠU, KI JE IZGUBIL PARTNERJA?
Predvsem ga je treba podpirati pri tem, da po najboljših močeh nadaljuje z življenjem, toda pri tem ne gre biti nasilen; sam naj se, denimo, odloči, kdaj in kam bo dal osebne stvari umrlega. Staršu pomagajte pri neodvisnosti; naučite ga česa, kar je počel umrli, namesto da to prevzamete nase. Spodbujajte ga, naj si ustvari novo življenje, sklepa prijateljstva, se loti novih dejavnosti. Obenem mu svetujte, naj velike odločitve (prodaja hiše, selitev &) odloži vsaj za leto dni. Enako velja za finančne odločitve.


Družinske tradicije naj se prilagodijo novi strukturi družine. Ne silite z glavo skozi zid pri oživljanju stvari, ki se brez navzočnosti umrlega ne obnesejo enako, kot so se nekoč, ali ki so za preživelega preveč boleče. Seveda je pomembno, da se o umrlem staršu pogovorite. Pripovedujta si zgodbe in pogosto omenjajte njegovo ime. To pomaga ohraniti spomin na umrlega in pospeši proces okrevanja. Preživelega starša pogosto pokličite in se prepričajte, da se dobro počuti; nekaj časa namreč utegne biti pri komuniciranju in socializaciji zelo odvisen od vas.

 

SOOČITI OTROKA S SMRTJO: DA ALI NE?
Družine pogosto poskušajo zaščititi otroke pred smrtjo, kar je narobe; tudi otroci jo morajo razumeti in sprejeti. Zato se z otrokom pogovorite o smrti in ga spodbujajte, naj postavlja vprašanja. Nanje odgovarjajte preprosto in točno. Spodbujajte ga, naj izrazi občutke, in ga poslušajte. Nato mu pomagajte te občutke raziskati in razumeti. Zagotovite mu, da mu boste pomagali, in mu pojasnite, da sami preživljate enako izgubo. Zelo verjetno boste morali vse to ponoviti večkrat, tako kot boste morali tudi večkrat odgovoriti na vprašanja. Če se to zgodi, ne smete biti nepotrpežljivi, ampak otroku namenite toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se spopade s šokom. Pomemben del okrevanja je tudi dotik.


Otroci najmočnejša čustva navadno izražajo skozi igro, zato otroka opazujte. Ponudite mu igrače in omogočimo dejavnosti, ki sproščajo stres in skozi katere lahko izrazi napetost: plastelin, prstne barve, igranje v vodi & Če se otrok vede agresivno, je to normalen odziv; spodbujajte ga k izražanju čustev, seveda na neškodljiv način. Če menite, da otrok okreva predlogo, poiščite strokovno pomoč.

 

To velja v naslednjih primerih:

- daljše obdobje depresije, v katerem otrok izgubi zanimanje za dnevne dejavnosti in dogodke;
- nespečnost;
- izguba teka;
- pretiran strah pred samoto;
- obnašanje, neprimerno letom, ki traja dalj časa;
- čezmerno oponašanje mrtve osebe;
- otrok ponavlja, da se želi pridružiti mrtvi osebi;
- otrok zavrača prijatelje in igranje;
- padec ocen v šoli ali odklanjanje obiskovanja šole.

 

OBIČAJNI ODZIVI NA IZGUBO
Zanikanje, otopelost in šok
Depresija
Osamljenost
Jeza
Občutki krivde

 

" Otroci do treh let
Otroci, mlajši od štirih let, utegnejo, ko vidijo starša, ki žaluje za umrlim partnerjem, ugotoviti, da je nekaj narobe. Odsotnost matere utegne pri otrocih te starosti povzročiti odzive, kot so jeza, jok, iskanje, pomanjkanje teka in na koncu tiha predanost.
Ko umre starš, otroka ne smemo podajati od ene varuške do druge, To, kar storimo, je veliko pomembnejše kot to, kaj povemo. V splošnem otroci v tej starosti potrebujejo veliko količino ljubezni, dotikov in nežnosti.

 

" Otroci, stari od štiri do šest let
Otroci v tej starostni skupini smrt razumejo omejeno in dobesedno; vidijo jo kot začasno in povratno. Gre za prepričanje, ki ga spodbujajo risanke, v katerih junaki "umrejo" in nato čudežno "oživijo".
Smrt lahko razložimo s fizičnimi termini, denimo: "Njegovo srce je prenehalo biti in nihče več ga ne more vnovič pognati. Zato ta človek ne bo več govoril ali se premikal. Njegovo telo bomo pokopali v zemljo, ker ne more ničesar več početi."
Ko umre starš, se utegne otrok obnašati bolj otročje, zahteva hrano, pozornosti in ljubkovanje ter začne "blebetati" po otroško. Opazujte ga pri igri. Je pri tem agresiven? Kako sprošča jezo?

 

" Otroci, stari od sedem do enajst let
So še vedno primarno usmerjeni na družino in čeprav si prek sovrstnikov že gradijo identiteto, je igra še vedno glavna oblika samoizražanja. Dobro se izražajo tudi besedno, zlasti v povezavi s primarnimi občutki, kot so jeza, veselje in žalost. Poleg tega že obvladajo nekatere bolj abstraktne koncepte, kot so resnica, čas, prostor in smrt, čeprav imaginarno razmišljanje še vedno igra pomembno vlogo. Otroci v tej starostni skupini se običajno začnejo bati smrti, ker se prvič zavejo, da je resnična. Ne glede na to, kdo umre, jih straši misel, da bi utegnili izgubiti starša. Smrt starša je v tej starosti najbolj travmatična. Nekatera od njihovih vprašanj lahko obsegajo tudi strahove glede lastne smrti. Smrt zaznavajo kot napadalca, ki jemlje življenja.


Pri otrocih te starostne skupine moramo spodbuditi prvo izražanje jeze, jim dopovedati, da niso oni krivi za smrt in da si ta oseba ni sama izbrala, da bo umrla. Otrok te starosti se utegne tudi bati, da je smrt kazen za njegovo grdo obnašanje, in misli, da bo kmalu na vrsti kdo drug iz družine.
Bolj odrasel koncept življenja in smrti se razvije med devetim in enajstim letom. Na tej razvojni ravni otroci že vedo, da živijo in umrejo samo ljudje, rastline in živali. Otroci te starosti niso občutljivi le na lastne občutke, temveč lahko "vstopijo" tudi v občutke drugih. Zato bolje razumejo, kaj izguba pomeni za druge, in so zmožni pokazati sočutje. Otroci v zgornjem delu tega starostnega razreda ne potrebujejo samo pomoč in tolažbo, temveč so lahko tudi sami vir pomoči in tolažbe. Priložnost, da pomagajo drugim, jim pomaga pri spopadanju z lastnimi občutki.

 

" Najstniki"
Za čustveno zdravega najstnika je smrt tuja, nekaj, o čemer preprosto ne želijo razmišljati. Včasih želijo s samodestruktivnim obnašanjem (popivanje, jemanje mamil &) povedati: "Ne bojim se smrti; to je igra, jaz se s smrtjo lahko igram." V resnici želijo s takšnim obnašanje nadzirati svoje strahove in negotovost.
Ko se soočijo z izgubo, jim njihove vase usmerjene vrednote utegnejo povzročiti strah, krivdo in jezo. Ker se adolescenti lahko vživijo v občutke drugih žalujočih v družini, je njihova bolečina dvojna. Dobro se odzovejo na odraslega, ki jim je pripravljen prisluhniti, in v njem najdejo nadomestnega starša.

 

KAKO POMAGATI ŽALUJOČEMU: 

SPLOŠNI NAPOTKI


- Poslušajte. To je najpomembnejše, kar lahko storite. Pozorno poslušajte in pokažite zanimanje za to, kar govori žalujoče, ne da bi hkrati presojali. Pustite žalujočemu, da zgodbo, če želi, pove tudi večkrat. Ponavljanje je namreč pogosto del procesa ozdravljenja.


- Delite svoje spomine na ljubljeno osebo in občutke. Če želite, lahko žalujočemu zaupate podobno zgodbo, če/ki se vam je zgodila a nikdar ne recite: "Natanko vem, kako se počutiš." Veliko bolj pomaga, če rečete "Niti sanja se mi ne, kaj čutiš", saj je večina žalujočih prepričana, da nihče ne ve, kaj prestajajo.


- Ne uporabljajte klišejev, kot je: "Čas celi vse rane." Rana izgube se v resnici nikoli ne zaceli, toda žalujoči se bo sčasoma naučil živeti z njo.


- Ne skušajte "urediti" stvari ali žalujočemu olajšati žalovanja. Tega ne more storiti nihče.


- Ne primerjajte izgube žalujočega z izgubo nekoga drugega. Primerjanje daje manjšo težo izgubi ali prisili žalujočega, da se obnaša "pravilno", namesto po svoje, to pa lahko zavre proces okrevanja.


- Ne spodbujajte žalujočega k velikim odločitvam (selitev, sprememba službe ipd.), saj bo takšne odločitve pozneje morda obžaloval.


- Žalujočega ne poskušajte razvedriti. Dovolj je, če mu stojite ob strani in ga podpirate po najboljših močeh.


- Žalujočemu ne svetujte in ne predavajte. Naj gre žalovanje svojo pot; vsakdo "okreva" po svoje.


- Ne predlagajte žalujočemu, naj nadomesti svojo izgubo. ("Lahko bi si omislila še enega otroka", "Našel boš drugo" ...). To utegne biti žaljivo in boleče ter zmanjša pomen izgube žalujočega pa čeprav to ni bil vaš namen.


- Odprto se pogovorite o situaciji, razen če žalujoči tega noče! Uporabljajte topel, spodbuden ton glasu.


- Žalujočemu dajte čas. Vsakdo žaluje s svojo hitrostjo; nekateri si opomorejo hitro, drugi potrebujejo leto dni ali več. Ne nalagajte žalujočemu meja in ne govorite mu, naj "preboli in živi naprej", saj boste tako proces okrevanja le zavrli.


- Bodite strpni. Vedite, da ni univerzalnega načina žalovanja in da ima vsakdo sebi lasten niz simptomov in njihovo izražanje. Žalujoča oseba bo vedno čutila izgubo, vendar se bo s tem sčasoma naučila živeti.


- Bodite pozorni na nenavadno obnašanje. Nekateri žalujoči gredo v obupu v skrajnosti. Če opazite znake samomorilnega ali nasilnega vedenja, čezmernega uživanja alkohola ali celo uporabe drog, je vaša moralna, pravna in etična dolžnost, da žalujočega usmerite k usposobljenemu strokovnjaku. Enako velja, če so pri žalujočem občutki depresije izrazito močni ali trajajo predolgo.


 KAKO RAZLOŽITI SMRT OTROKU?


- Čeprav je težko sporočiti novico, bodite pošteni. Veliko slabše je, če "skrivnost" odkrije naključno, kot če mu rečete: "Mislil/a sem, da je najbolje, da ti povem."


- Dialog z otrokom začnite s tem, da vse, kar živi, nekoč umre. Smrt je realnost in pred otroci je ne moremo skriti. Pomaga, če razložite razliko med "živo" in mrtvo ptico. Ko je ptica živa, lahko leti, poje, je črve, ko pa njeno telo umre, ne deluje več. Ne more več videti, slišati ali se premikati, saj je njeno telo mrtvo. Lahko celo uprizorite pogrebno ceremonijo za ptico in otroku razložite, da je pogreb čas za slovo. Podobno primerjavo lahko naredite z rožo, ki ovene. Razložite, da je enako s človekom, ki umre.


- Ne uporabljajte evfemizmov. Razlaga smrti s frazami, kot so "Stric Franci je šel na dolgo potovanje" ali "Babi Jožica spi", lahko v otroku vzbudi strah pred potovanjem ali spanjem. Bolje mu je smrt razložiti s preprostimi frazami, kot je: "Smrt pomeni, da je stričevo telo nehalo delovati in ne bo več delovalo."


- Pomagajte otroku izraziti čustva. Spodbudite ga k joku, naj po svoje izrazi misli in občutke, ki jih doživlja ob izgubi ljubljene osebe. Hkrati mu pojasnite, da smo vedno, kadar nekdo umre, žalostni, jezni in zmedeni, da veliko jokamo in da je vse to normalno in prav.


- Pozorno poslušajte in ne prekinjajte. Tako kot odrasli morajo tudi otroci govoriti o izgubi in o tem, kaj o njej čutijo.


- Ne govorite otroku, kaj mora čutiti, naj žalost izrazi sam in po svoje.


- Otroku ponudite ljubezen in varnost. Bodite mu na voljo v težkem času žalovanja.


- Ne skrivajte svoje žalosti pred otrokom. Ko vas vidi žalovati, ve, da je to normalno in zdravo.


- Ne predvidevajte, da bo "otrok pač prebolel". Bodite proaktivni in mu ponudite vso pomoč in tolažbo, ki ju potrebuje.


- Otroku pojasnite samo tisto, kar lahko razume, in na način, ki ga lahko razume. Preveč zapleten odgovor namreč otroka utegne samo zmesti. Tako kot to, kaj poveste, je namreč pomembno tudi, kako to poveste. Pazite na ton glasu in odgovarjajte na vprašanja brez preveč čustev.

 

Ko umre kdo iz vaše bližine ...


- pokličite vse, ki so povezani z njegovo smrtjo,
- obvestite njegovega delodajalca,
- obvestite njegovo banko in zavarovalnico,
- zberite pomembne papirje,
- dogovorite se za pogreb,
- pridobite več kopij mrliškega lista,
- uredite podrobnosti v zvezi z oporoko (če ta obstaja),
- plačajte račune,
- poiščite pomoč.


Nikdar ne sprejemajte nepremišljenih odločitev; odložite vse, razen najnujnejših finančnih odločitev, ki bi utegnile imeti dolgoročne posledice.

 

 

Avtorica: Neža Žigon, objavljeno v reviji VIVA 2005

Tomaž Flajs:

Otrok in smrt 

Pozabljeni žalovalci

 

Izraz 'pozabljeni žalovalci' sem si izposodil pri rabiju Earlu Grollmanu, enemu od ustanoviteljev Programa dobrega žalovanja, ki se še posebej posveča problematiki žalujočih otrok. Izraz je zgovoren, saj so otroci ob smrti svojih bližnjih pogosto prezrti. Izkušnje mojega sodelovanja na taboru za žalujoče otroke letos septembra na Debelem rtiču, ki je potekal v organizaciji Slovenskega društva hospic, so me vzpodbudile, da se žalovanja otrok dotaknem tudi v članku. Tema je široka in kompleksna, zato je ne bom mogel podrobneje obdelati. Upam pa, da bom zanjo vzbudil zanimanje, tako da bodo ti mali ljudje v stiski deležni več pozornosti in razumevanja.

 

Strahovi in predsodki

Najpogostejša odziva odraslih na otroka, ki preboleva izgubo ob smrti bližnjega, sta nelagodje in tesnobnost. To je deloma pogojeno s strahom ob soočanju s smrtjo, ki je dandanes, kljub poplavi nasilja v filmih in v dnevnem poročanju medijev, v svoji intimni razsežnosti, ki se nas neposredno dotika, izrinjena na rob zavesti. Večina ljudi jo, ko se priplazi v njihovo bližino, skuša poriniti nazaj v varno brezosebno razdaljo. Tudi čustva, še posebej če so neprijetna in intenzivna kot v primeru žalovanja, so v svetu, ki ga na tenki skorji zunanjega videza obvladuje razum, tabu. Če k temu dodamo še zmedenost, ki jo odrasli pogosto doživljajo, ko se skušajo v težavnih situacijah približati otroku, je prezrtost malih žalovalcev morda nekoliko bolj razumljiva.

Ko sva s sodelavko v radijskem intervjuju predstavljala idejo tabora, naju je novinar med drugim vprašal: »Ali ni nevarno, da bodo otroci po vašem taboru, kjer se bodo srečevali s svojo bolečino, čustveno še bolj ranjeni?" Vprašanje, v katerem sem zaznal iskreno skrb, bi lahko še razširil: Ali ni nevarno, da otroka v svojih poskusih, da se mu približamo v njegovi bolečini, še bolj prizadenemo?

 

Ko smo se odločili, da izvedemo tabor, je bil naš namen seveda ravno nasproten – da bomo otrokom izgubo pomagali zdravo prebolevati, tako da se bodo lažje vključevali nazaj v tok vsakdanjega življenja. Predvsem smo jim  želeli omogočiti, da se s pomočjo iger, različnih vaj, pogovorov in časa, ki ga preživijo skupaj, odprejo drug drugemu, spregovorijo o pokojnem in o svojem odnosu z njim ter izrazijo svoje doživljanje izgube.

Tisto najbolj dragoceno, kar lahko takšen tabor otroku da, je možnost srečati se z vrstniki s podobno izkušnjo, in videti, da je to, kar doživlja, normalno, da z njim ni nič narobe in da v svoji izkušnji ni sam. Ko se je tabor bližal koncu so se otroci vse bolj sproščeno med seboj pogovarjali tudi o svojih izgubah. Ko smo se dva tedna kasneje znova srečali, je eden od njih poročal: »Sem bolj umirjen in zbran. Učitelji so bili presenečeni, ker jih nisem izzival kot ponavadi. Eden je bil zaradi tega prepričan, da sem z mislimi drugje. Želel je, da ponovim, kar je povedal in skoraj je padel na rit, ko sem dobesedno ponovil njegove stavke.«

 

V nasprotju z razširjenim mnenjem, da je čustveno bolečino najbolje zakopati v skriti kotiček duševnosti in jo pozabiti, smo tabor zasnovali v prepričanju, ki ga podpira tudi strokovna literatura s tega področja, da je celjenje čustvenih ran možno le tako, da si bolečino, v meri v kateri smo v danem trenutku za to sposobni in pripravljeni, dopustimo in jo, v komunikaciji s tistimi, ki so nam pripravljeni stati ob strani, postopoma izživimo. V tem procesu odkritega predelovanja čustvene stiske pridobivamo novo razumevanje sebe in življenja, tako da iz procesa žalovanja izidemo bogatejši za izkušnjo, ki nam daje večjo notranjo trdnost pri spopadanju z drugimi življenjskimi izzivi.

 

To velja v enaki meri za odrasle in otroke. Mnogi primeri potrjujejo, da je otrok, ko začuti, da je ljudem okoli njega mar zanj in ima možnost, da izrazi svoje občutke, ne da bi ga kdorkoli zaradi tega sodil, sposoben najti svojo pot soočanja z izgubo, jo preboleti in vtkati v svoje življenje na način, ki mu omogoča, da se nemoteno razvija naprej.

 

Po drugi strani pa ne le da otroka z molkom in z izogibanjem bolečim temam ne zaščitimo. Če mu ne ponudimo priložnosti, da o svojem doživljanju odkrito spregovori, ostane prepuščen sam sebi, kar v njem poveča občutek izolacije. Tako ga puščamo samega z mnogimi vprašanji, čustvena stiska in zmeda pa samo še naraščata. Na ta način se povečajo možnosti, da se trenutni odzivi ob smrti kot npr. zanikanje realnosti, telesne težave, jeza, občutki krivde, apatija, sovražno vedenje… , ki so sicer normalni in običajni, spremenijo v trajnejše simptome.

 

Občutki krivde so med otroci ob smrti bližnjih zelo pogosti. Mlajši kot so otroci, bolj je namreč pri njih prisotno tako imenovano 'magično mišljenje' – prepričanje, da se določeni dogodki sprožijo kot posledica naših misli, želja ali dejanj, čeprav z njimi niso v neposredni vzročni povezavi. Otrok lahko goji predstavo, da je brat umrl zato, ker se sta se nekaj dni pred tem močno sprla, ali da se je očetova nesreča zgodila kot kazen za njegovo neubogljivost. Če so odrasli dovolj pozorni, da to zaslutijo, se z otrokom  pogovorijo in mu pojasnijo, da ni kriv za smrt, mu s tem naredijo neprecenljivo uslugo.

 

Christine Longaker v svoji knjigi 'Facing Death and Finding Hope' pravi: »Če otrok svoje nerazrešeno žalovanje (pogosto pomešano z iracionalnimi občutki krivde po smrti) prenese v odraslo dobo, je zelo možno, da bo v prihodnjih odnosih težko ljubil in zaupal. Kasnejše izgube bodo postale sestavni del njegovega žalovanja. Mnogi odrasli, ki so v času otroštva ali kot najstniki izkusili smrt v družini, v svojem srcu še vedno nosijo breme nedokončanega žalovanja.«

 

Komunikacija z otrokom, ki žaluje

Christine Longaker zatrjuje: »Umiranje in smrt otrokom ne predstavljajo takšne težave; najbolj trpijo, ko se počutijo izključeni iz družinskih procesov.« Prav tako poudarja, da se morajo otroci v takšnih primerih predvsem počutiti dovolj varne, da zastavljajo vprašanja in da znova in znova izražajo svoje strahove in druge čustva.

 

Če so starši z besedami in z ravnanjem sposobni dati vedeti, da so kljub svoji stiski še vedno pripravljeni in sposobni skrbeti zanj in da ne bo ostal sam, bo njihove lastne odkrite izraze žalosti, jeze, nemoči in zmede, če ne takoj pa sčasoma, sprejel kot zgled za spopadanje s svojo lastno stisko. Kot pravi Earl Grollman v knjigi 'Bereaved Children and Teens': »Ko se boste ukvarjali s svojo žalostjo, se boste naučili sprejeti smrt in sprejemanje bo pomagalo vam in vašim otrokom, da boste začeli graditi most in premostili brezno s stvarmi, ki v življenju še vedno nekaj štejejo – spomin, družina, prijateljstvo, ljubezen. Najpomembneje, tako za odrasle kot za otroke, je vedenje, da se življenje kljub bolečini nadaljuje. Žalost ob izgubi je čudna mešanica radosti in bridkosti: radosti, da si živ in bridkosti, da je tvoje življenje okrnjeno z izgubo tistega, ki ga imaš rad. Ko boste skupaj hodili po dolgi in težki poti ločitve, boste odkrili nove razsežnosti ljubezni, razumevanja in celjenja ran.«

Predvsem v začetnem obdobju žalovanja so starši pogosto preobremenjeni z lastno bolečino in mnogimi obveznostmi. Zato so sorodniki, prijatelji ali drug odrasli, ki je na to pripravljen in mu otrok dovolj zaupa, lahko tisti, ki vsaj začasno prevzamejo nalogo komuniciranja z otrokom. Ta možnost pride v poštev tudi, ko se otrok s starši ni pripravljen pogovarjati. Eden od možnih razlogov za to je želja, da bi starše zaščitil pred bolečino in strah pred tem, da bi jih vznemiril. To se največkrat dogaja, ko imajo starši sami težave z izražanjem svojih občutkov pred otroki ali pa kot posledica sicer dobronamernih, a zgrešenih nasvetov otroku, naj bo močan, priden in naj ne joče.

 

Mnogi odrasli so ob poskusih, da bi se v težkem času približali otroku in navezali stik z njim, zmedeni in nemočni. Nekateri si ob otrokovih reakcijah oblikujejo zmotno mnenje, da ga izguba bližnjega ni prizadela. Pogosto se zgodi, da mlajši otrok, ko zve za smrt, prekine pogovor in izrazi željo, da se gre ven igrat. Starejši otroci pa lahko zapustijo sobo in želijo biti sami. To ne pomeni, da so popolnoma ravnodušni. Takšno vedenje je predvsem reakcija na stres, ki ga otroci ob tem doživijo. Občutke negotovosti in situacijo, ki se zdi povsem onkraj dometa njihove sposobnosti vplivanja, skušajo obvladati tako, da se usmerijo v znano in domačo aktivnost.

 

Čustveni intervali otrok so krajši kot pri odraslih. Otrok je sicer sposoben intenzivnega čustvovanja, vendar ne za daljši čas. V nekem trenutku izrazi žalost, se razjoče, že čez nekaj minut pa se bo podal na igrišče in se sproščeno prepustil igri z žogo. Zato je potrebno biti pozoren na 'prave trenutke', ko je dostopen za pogovor, ne da bi ga skušali pri temi zadržati dlje kot je sposoben ohranjati osredotočenost nanjo.

 

Otroci se na smrt odzivajo različno tudi glede na starost, ki pogojuje njihovo sposobnost dojemanja. Otroci mlajši od pet let še niso sposobni razumeti, da je smrt ireverzibilen, dokončen dogodek, zato pričakujejo, da se bo umrli vrnil. Kljub temu se na izgubo odzovejo, običajno tako, da postanejo razdražljivi, spremenijo prehrambe navade in se povrnejo k zgodnejšemu vedenju (npr. močenje postelje). Tri in štiriletniki se lahko bojijo zaspati in zahtevajo nenehno pozornost odraslih.

 

Po petem letu se otrok začenja zavedati dokončnosti smrti, ne dojema pa še njene univerzalnosti - da je to proces, ki so mu podvržena vsa živa bitja, vključno z njim. Običajno otroci v tem razvojnem obdobju smrt pozunanijo in poosebijo v obliki angela, starega moža z dolgo belo brado ipd. Nekateri si jo predstavljajo kot okostnjaka, ki zvečer hodi naokrog in jemlje nemočne žrtve. Odrasli jim lahko pomagajo premagati s tem povezane strahove predvsem tako, da jim o smrti nudijo preproste, odkrite in natančne informacije.

Pri odgovarjanju na vprašanja je pomembno, da so odgovori čimbolj neposredni in jasni. Predvsem pri mlajših otrokih obstaja nevarnost, da jih drugače samo še bolj zmedemo in prestrašimo. Če uporabljamo evfemizme kot 'je zaspal', ali 'je odšel', namesto 'je umrl' se bo otrok bal zaspati, ali pa bo gojil tiho pričakovanje, da se bo umrli vrnil. Morda otroku na kakšno vprašanje ne bomo znali odgovoriti, ker se tudi sami ubadamo z njim. Denimo če vpraša: »Kako je, ko umreš?« V tem primeru je bolj primerno, da s komentarji kot:«Ljudje imajo o tem različne predstave, vendar nihče tega ne ve zagotovo,« puščamo vrata odprta in ga z vprašanjem: »Kaj pa ti o tem misliš?« povabimo, da z nami išče odgovore. Če se trudimo zaščititi avtoriteto z izmikavimi polresnicami, bo otrok začel izgubljati zaupanje v nas.

 

Za vprašanji, ki jih otrok zastavlja, se pogosto skrivajo druga zanj pomembna vprašanja. Če otrok mamo po smrti očeta vpraša: »Ali vsi ljudje umrejo?« to morda ni samo načelno vprašanje o umrljivosti ljudi, temveč izraz zaskrbljenosti, ki jo doživlja velika večina otrok, ki jim je umrl eden od staršev, da bo tudi ona v kratkem umrla in ne bo nikogar, ki bi skrbel zanj.

 

Okoli desetega leta otroci otroci postajajo sposobni smrt dojemati kot ireverzibilno in univerzalno. Ne poosebljajo je več, temveč za njih predstavlja prenehanje življenjskih funkcij v telesu. Prav tako jim njihove kognitivne sposobnosti vse bolj omogočajo, da se začnejo zavedati lastne umrljivosti. To pa prinaša povečan občutek ranljivosti in ogroženosti, še posebej v adolescenci, ko najstnik intenzivno išče lastno identiteto.

Najstniško obdobje je glede žalovanja najtežje obodobje. To je čas, ko ima doraščajoči otrok že tako in tako veliko dela s seboj. V njem se prebujajo intenzivna čustva. Razpet je med potrebo po pripadnosti in varnosti in potrebo po samostojnosti in neodvisnosti. Občutki nemoči, ki se ob žalovanju vzbudijo, v njem porajajo strah, da se bo vrnil nazaj na stopnjo otroka. Obenem si želi pomirjujoče bližine odraslih in se jih izogiba. Zaradi tega je z njim težko vzpostaviti stik. Njegovo zaupanje si pridobimo ne le s poskusi, da bi se z njim pogovarjali o smrti in izgubi, temveč najprej tako, da smo z njim pripravljeni preživeti dovolj časa in se skupaj z njim udeležujemo njegovih priljubljenih rekreacijskih aktivnosti.

 

Za konec

Problematika žalovanja otrok je vpeta v širši družbeni okvir, ki vključuje tudi vprašanje prevladujoče mentalitete in njenega 'nojevskega' odnosa do umiranja, smrti in žalovanja. Toda zaradi tega ne trpijo samo tisti, ki jih to v danem trenutku neposredno zadeva, temveč medčloveški odnosi in kvaliteta življenja nasploh. Smrt je neizogibno dejstvo v življenju vsakogar in odnos do smrti temeljno določa  naš odnos do življenja, tako posameznikov kot skupnosti. Bob Dylan je v intervjuju, ki je bil pred časom objavljen v Sobotni prilogi dejal, da nič ne povezuje ljudi bolj kot pogovor o smrti. Morda bi lahko dodal: in nič ne ločuje bolj kot molk o njej, predvsem takrat, ko je čas za pogovor.

 

Problemi povezani z žalovanjem se ne začnejo s smrtjo bližnjega, temveč mnogo prej. Robert G. Stevenson, eden od začetnikov izobraževanja o smrti ('death education') in aktivni član Mednarodne delovne skupine za smrt umiranje in žalovanje (International Work Group on Death, Dying and Bereavment) ter Zveze za izobraževanje in svetovanje o smrti (Association for Death Education and Counselling) iz ZDA je zapisal: »Potreba po preventivnem izobraževanju na področju izgube je danes zelo jasna. Čas, ko bi bilo treba začeti, je bil včeraj.«

 

Izobraževanje o smrti v ZDA že lep čas ni več zgolj ideja. V River Dell High School iz Oradella (New Jersey) na primer izobraževanje o smrti v okviru izbirnega predmeta poteka že več kot dvajset let. Morda bi o čem podobnem kazalo razmišljati tudi pri nas.

 

 

NORMALNI ODZIVI ŽALOVANJA PRI OTROCIH

(vse starosti )

 

 

Sledijo izjave, ki jih žalujoči otroci dajejo, ko govorijo o tem, kako žalujejo:

Nisem se sposoben pogovarjati s svojimi starši.

Tako vesel sem, da je vse mimo.

Čutim, kot da to ni res.

Moje razpoloženje se spreminja ob malenkostih.

Včasih sem jezen.

Nočem, da me drugi vidijo, ko sem žalosten.

S težavo se osredotočim na šolske obveznosti.

Čutim prisotnost ljubljene osebe, ki je umrla.

Težko zaspim.

Čutim praznino.

Zmeden sem.

Strah me je.

Sem žalosten in depresiven.

Ves čas me boli glava.

Pričakovanja do mene so sedaj toliko večja..

Prijatelji v šoli ne vedo, kaj občutim.

Pozabljam, da je oseba umrla.

 

Poleg tega lahko opazimo tudi naslednje vedenjske spremembe:

Sovražnost do umrlega ali do drugih ljudi.

Privzemanje značilnosti umrlega.

Idealiziranje umrlega.

Poslabšanje ocen v šoli.

To so naravni in normalni odzivi žalovanja. Pomembno se je odpreti, se pogovarjati z ljudmi in jokati, ko čutiš to potrebo. Če si dovoliš občutiti in izraziti svoja čustva, bodo postopoma izzvenela in spomin na osebo, ki si jo izgubil/a, ne bo več tako boleč.

 

 

 

Normalni občutki med žalovanjem 

Pripravila: Stephanie Sabar, MSW, LCSW

 

 

 

Večina ljudi, ki so utrpeli izgubo bližnjega, doživljajo enega ali več od sledečih občutkov:

-         občutek zategnjenosti v grlu

-         občutek teže v prsih

-         prazen občutek v želodcu, izguba apetita

-         bolečine v trebuhu, glavoboli, bolečina v vsem telesu

-         utrujenost, šibkost

-         težave s spanjem, pogosto sanjanje ljubljene osebe

-         nemir

-         težave s koncentracijo, z organiziranjem življenja, z dokončevanjem stvari, ki se jih lotite

-         brezciljno tavanje

-         občutek, da izguba ni realna, da se ni zares zgodila

-         občutenje prisotnosti ljubljene osebe, slišanje njenega glasu, videnje njenega obraza; pričakovanje, da bo stopila skozi vrata

-         privzemanje posebnosti v vedenju, potez, interesov preminulega

-         občutek neprimernosti v družbi z drugimi, občutek nepovezanosti z »realnim« svetom, pasivno prepuščanje toku vsakdanjega življenja

-         nepričakovan jok ob malenkostih; nihanja razpoloženja

-         občutek, kot da se vam bo zmešalo

-         občutek krivde zaradi tega, kar ste ali niste naredili za preminulega

-         jeza nad tem, kar je preminuli naredil ali ni naredil za vas

-         jeza na preminulega, ker vas je zapustil

-         intenzivno ukvarjanje z življenjem in/ali s smrtjo preminulega

-         potreba po spominjanju in po tem, da vedno znova pripovedujete o življenju preminulega in o vašem doživljanju smrti

 

Če imate fizične simptome, bi bilo dobro, da obiščete zdravnika. Vaša odpornost je lahko padla in morate bolj paziti na svoje zdravje.

Izguba zaznamuje za vedno

Piše: Petra Urek, društvo Solzice

 

 

Tema smrti je danes še vedno tabu. O smrti neradi govorimo, še bolj v senci pa je smrt na začetku življenja. Starši smo vedno nepripravljeni na smrt otroka. Ne verjamemo, da se to lahko zgodi. Saj otroci ne umirajo. Izguba otroka pomeni izgubo prihodnosti, upanja, sanj, nove moči in popolnosti.

 

Sodobna civilizacija ne pozna besede za starše, ki izgubijo otroka. Žena, katere mož je umrl, je vdova, mož – vdovec. Če otrok izgubi starše, je sirota. Ko pa starši izgubijo otroka, kar je morda od vseh največja tragedija, za opis te velike izgube nimamo niti besede. Pa saj je tudi v resnici ne more biti.

 

Čim prej pozabljeni

Pogosto se preko smrti otroka v materinem telesu ali kmalu po porodu preide molče. Ta smrt se pripisuje napaki narave, neljubim dogodkom ... Otroci, umrli med nosečnostjo, in novorojenčki, ki umrejo kmalu po porodu, so po mnenju naše okolice tako majhni in tako kratek čas v naši skupnosti, da bi jih bilo najbolje čim prej pozabiti. A ta smrt najbolj boli in je od vseh tragedij največja.

 

Moja odločitev, da pokop »uredi« bolnišnica, je bila težko sprejemljiva, toda nisem mogla več ničesar narediti. Moj fantek ni bil pokopan!

Občutki krivde

Mnoge ženske oziroma matere, ki so izgubile otroka, so v začetku poslušne in ne postavljajo nobenih vprašanj. Počutijo se krive, ker so odpovedale kot nosilke življenja. Mučna vprašanja, samoobtoževanja, občutek krivde, žalost – vse to prihaja pozneje, v času, ko je v glavnem že prepozno. Kaj je bilo z mojim otrokom, kaj se je z njim zgodilo, zakaj se nisem poslovila, zakaj ga nisem pokopala ...

Starši v prvem šoku mnogokrat ne želijo videti otroka, ko pa mine nekaj časa, začnejo mrzlično iskati informacije o njem. V navalu besa, jeze, razočaranja se starši ne morejo in niti ne želijo odločati o pokopu in o slovesu od otroka. Potrebujejo čas in možnost, da se posvetijo svojemu umrlemu otroku.

Marsikje v tujini mrtvorojenega otroka fotografirajo, naredijo odtis stopala ali dlani ali shranijo pramen las. V Sloveniji ni tako, zato pa lahko starši izbirajo med dvema možnostima pokopa otroka: individualni ali skupinski grob. Izkušnje mnogih staršev potrjujejo, da obiskovanje otrokovega groba prinaša mir in tolažbo. Tolažilno je, če vedo, kje je otrok pokopan, in če imajo prostor, kamor lahko odnesejo svojo žalost.

Pri nas je bil do lanskega leta edini tak kraj Park zvončkov na ljubljanskih Žalah; tu so starši našli mesto, kjer lahko na primeren način izrazijo svojo bolečino, umrli otroci pa so dobili primerno urejen prostor. V lanskem letu pa je tudi Maribor dobil spominski kraj na pokopališču Pobrežje, imenovan Polje belih vrtnic. V obeh parkih je določen prostor za razsutje pepela ter prostor, kjer starši prižigajo svečke.

 

»Ne zapusti me, nisva se še spoznali, toliko stvari je, ki jih moraš še videti, toliko stvari moraš še doživeti, življenje čaka nate. Zdrži!« sem jo prosila v mislih. A bilo je vse zaman.

Tudi mi smo starši!

Ljudje, katerih otroci umrejo ob rojstvu ali so mrtvorojeni oziroma umrejo kmalu po rojstvu, so starši. Predstave o svojem otroku imajo že dolgo, morda že leta pred spočetjem. Enako kot starši otrok, ki preživijo, imajo po vsej verjetnosti pripravljene načrte zanje, kupijo oblačila, posteljico, plenice ... In hudo je sprejeti dejstvo, da svojega otroka ne bodo nikoli več držali v rokah, ga ljubkovali, delali gradov iz mivke, ne bodo videli njegovih prvih korakov in ga videli odraščati.

 

V Sloveniji je leta 2001 po statističnih podatkih med nosečnostjo ali kmalu po porodu umrlo 2638 otrok (pri čemer niso upoštevane zunajmaternične nosečnosti). Približno vsaka sedma nosečnost se konča z izgubo.

 

Čas za žalost

Žalovanje lahko traja nekaj tednov ali celo let. Izguba bo za vedno ostala, a sčasoma žalujoči lahko o njej razmišlja brez solz in silne žalosti. Navadi se na bolečino, ki je postala stalna spremljevalka njegovega življenja.

Ko si žalujoči starši počasi opomorejo od začetnega šoka, nastopi čas resnice. Vedno bolj se zavedajo, kaj se je zgodilo. Začne se čas iskanja izgubljenega in nepotešljivo, boleče hrepenenje za njim.

To je tudi čas vprašanj, ki po navadi ostanejo brez odgovora, močnih čustev bolečine, jeze, krivde, strahu, odpovedovanja, ljubosumnosti ..., ki jih moramo preživljati, da se rana zopet zaceli. Ta faza traja nekaj mesecev, za večino okrog pol leta. Nekatere matere nekaj časa težko vzdržijo svoja močna čustva bolečine ob izgubi otroka ter svojo jezo in razočaranje usmerijo na zdravnika, partnerja, družino, na tiste, ki imajo zdrave otroke.

 

Mož je izgubo sprejel, jo razumsko in po moško prebolel in živi naprej. Ni me razumel in jaz ne njega. Le malokdaj se pogovarjava o hčerki, mož želi, da bi bilo vse tako kot prej, jaz pa tega preprosto ne zmorem.

Žalost lahko združuje ali oddalji

Moški in ženske se pogosto zelo različno soočajo z bolečimi čustvi. Moški čustva morda zadržuje v sebi, morda se mu zdi, da mora biti močan za oba, da mora skrbeti, da stvari v njunem odnosu in doma tečejo gladko. Morda se vam bo zdel najbolj oddaljen v trenutku, ko ga boste najbolj potrebovali.

Ravno zaradi nerazumevanja in močnih čustev prihaja do težav v partnerskem odnosu. In ni vedno pravilo, da bolečina partnerja združi. Lahko ju tudi oddalji. Zato je zelo pomembno, da se partnerja znata pogovarjati, poslušati in sprejemati čustva, kakršnakoli že so.

Smrt prizadene prav vse v družini. Večinoma se družine zberejo in delijo svojo žalost. Včasih pa vas tudi najbližji zapustijo. Morda ne zmorejo razumeti globine vaše izgube. Morda pa tudi oni potrebujejo pomoč. Žalujejo tudi stari starši, ne samo za svojim vnukom, ki so ga izgubili, hudo jim je tudi za svojega otroka.

 

Sin, ki mu je bilo takrat 6 let, mi sploh ni verjel. Rekel je, da se šaliva, da to ni res, da majhni otroci ne umirajo. Nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. V tistem trenutku sem bila prepričana, da ne smem pokazati solz in žalosti, in šele kasneje sem spoznala, kakšno napako sem naredila. Sin je čutil, da sem žalostna, da se dogaja nekaj hudega, nihče pa mu ni razložil, kaj. Tako je ostal sam, se zaprl v svoj svet in premleval stvari, o katerih ni vedel ničesar. V tistih dneh je bil jezen name, ni mi pustil blizu. V tistem času je moral moj sin postati prezrel za svoja leta.

Tudi otroci so čustveno prizadeti

Starši pogosto ne vedo, kako povedati otroku za smrt dojenčka in ali mu sploh povedati. Do otroka moramo biti pošteni in odkriti, kar pa je velikokrat za starše zelo težko ali skoraj nemogoče. Saj si še sami ne priznavajo izgube in se ne morejo soočiti z njo. Včasih se starejši otroci ukvarjajo z občutkom krivde. Vedno potrebujejo zagotovilo, da oni ne bodo umrli, da starši ne bodo umrli in da se lahko življenje normalno nadaljuje. Staršem je včasih zelo težko skrbeti za otroke, ko so tako obupani, in takrat je dobrodošla pomoč starih staršev. Važno je tudi, da otrokov vzgojitelj ali učitelj ve, kaj se je zgodilo, da ima otrok možnost tudi v vrtcu ali v šoli govoriti o tem.

 

Sita sem bila tolažb, ki so bile vse drugo prej kot tolažbe, sita ljudi, ki so se obračali za mano, ki so se mi na ulici raje izognili, ker niso vedeli, kaj naj mi rečejo.

Okolica mora znati reagirati

Gotovo marsikdo od vas pozna družino, ki je v nosečnosti izgubila otroka ali je ta umrl kmalu po porodu. In zagotovo ne veste, kaj reči – ali sploh kaj reči. Žalujočim staršem moramo dati čas in spoštovanje. Ne razumevanja – kajti kdor ne doživi izgube otroka, ne more razumeti staršev in njihovih občutij. Tolažba ne terja velikih besed, dovolj je bližina.

Zelo bolijo besede, kot so »saj si še mlada«, »saj imaš doma že otroka«, »saj je bil še majhen«, »pozabi in zanosi še enkrat«. To so za žalujoče starše zelo težke in nikakor ne tolažilne besede.

Žalujoči starši so naporni za okolico, pa tudi obratno. Kako ne bi bili? Znašli so se v situaciji, iz katere ne najdejo izhoda, in potrebujejo nekaj časa, da se znajdejo. Kako težko je pogledati v voziček sorodnice, prijateljice ..., kako zaboli srce ob pogledu na reklamo za otroške plenice ... in pogovor o dojenčkih ... Ljudje, ki take izgube niso doživeli, ne razumejo stisk žalujočih staršev. Lahko pa jih spoštujejo.

 

Kam po pomoč in nasvet?

V Sloveniji od lanskega leta deluje društvo Solzice, katerega namen je pomoč žalujočim staršem in njihovim družinam v težkem obdobju soočanja z izgubo otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Društvo je izdalo tudi knjigo Prazna zibka, strto srce.

Žalujoči starši lahko obiščejo spletno stran društva www.solzice.com, sogovornika pa lahko najdejo tudi na spletnem portalu www.med.over.net na forumu Ko starši žalujejo.

 

MOJA POT

Sama sem izgubila hčerko Brino, ki je bila stara 6 dni, in doma sem imela že dva zdrava otroka. Na poti žalovanja sem se srečevala z vsemi možnimi težavami – od nerazumevanja okolice, težav v odnosu s partnerjem do težav sina ob smrti sestrice ... Ko sem stopala po tej poti hude preizkušnje, sem čutila željo, da bi nekaj naredila za vse tiste, ki prihajajo za mano, da ne bodo tako sami in da jim ne bo tako težko kot meni.

Začela sem iskati mamice s podobnimi izkušnjami, vendar je bila ta pot dolga, saj si niso upale spregovoriti. Končno mi je uspelo navezati stik s štirimi in tako je najprej nastala knjiga Prazna zibka, strto srce, potem pa še društvo Solzice.

Zaključila sem tudi šolanje, ki ga je organiziralo društvo Hospic (za delo z žalujočimi), letos pa sem se vpisala v tretji letnik Fakultete za socialno delo z željo, da se še bolj posvetim delu v društvu.

Kako živim danes?

Srečna sem. Po smrti svoje Brine si nisem niti v sanjah mislila, da bom lahko še kdaj srečna. Srečna sem, ker sem spet našla smisel življenja, ker me je ta izkušnja naučila mnogo modrosti življenja, ceniti znam vsak trenutek, ki ga živim, in sedaj vem, da je bolečina potrebna za polno življenje. V trpljenju rastemo in se učimo.

Moja Brina pa je rahel vetrič, ki mi v težkih trenutkih zašepeče: »Mami, ti to zmoreš!«