Cerkveni pogreb je za krščene, ki so to želeli.

Navadno poteka tako: molitve na domu oz. vežici, sprevod v cerkev, maša zadušnica, sprevod na pokopališče, pokop.

Možno je imeti v cerkvi le besedno bogoslužje in ne maše; možno je tudi opraviti zgolj krajši pogrebni obred na pokopališču (in imeti po želji mašo zadušnico pozneje).

Lepa gesta svojcev je, če izrazijo željo, naj se namesto cvetja/sveč na grob daruje v dobrodelni namen, ki ga samo določijo (npr. za cerkev, Karitas…); to objavijo pri osmrtnici; s pogrebnim zavodom se dogovorijo, da pripravijo škatlo z napisom za prostovoljne prispevke.

Lepo je, da svojci pristopijo k obhajilu (a le, če smejo in so za to pripravljeni; morda je potrebno prej iti k spovedi).

Za cerkveni pogreb je potrebno najprej v soglasju z župnikom določiti uro pogreba (če se brez njegove vednosti dogovorite za uro pogreba, morda takrat ne bo mogel; najmanj primeren dan zanj je nedelja, ker ima ta dan že tri maše in zato ne more več maševati). Potrebno se je čimprej zglasiti pri njem, da se uredi še druge stvari: prinesti mu je treba dokumente (če ni možno pred pogrebom, pa ob prvi priliki) za vpis v mrliško knjigo: mrliški list, potrdilo zdravnika o vzroku smrti, podobico o prejemu zakramentov za bolnike (če ga je v bolnici ali domu obiskal duhovnik in mu podelil zakramente). Doreče se tudi način pogreba, kdo bo pogledal okrasitev in čistočo cerkve (nekdo od svojcev), pripravil cerkev, nosil križ, bral berilo, zvonil, obvestil strežnike, obvestil mežnarja, kako bo glede petja, ipd. Pogrebni zavod naj prinese stojalo za krsto za v cerkev.

Župljani ob priliki pogreba radi darujejo za cerkev, kar je ustaljena navada, zato se  pobira miloščina.

Povzeto po prispevku župnika Matjaža Kravosa iz Župnije Grgar